EVEREST 23 - Andrej Gradišnik

                                                                                                                      Jetija ni doma! Prvi majski dnevi so v bazi pod Everestom minili v znamenju slabega vremena. Sneg je pobelil naše šotore. Sprva me slabo vreme ni motilo. Tako ali tako sem pred drugo aklimatizacijsko rotacijo potreboval nekaj dni počitka. A kljub temu, da imamo na tokratni odpravi v bazi udobno jedilnico in standard, ki si ga na prejšnjih odpravah niti zamisliti nismo mogli, sem imel posedanja hitro dovolj. Toliko bolj, ker je nadležen mraz na višini 5400m, tako rad zlezel v moje prste na nogah in pa ob dejstvu, da so moji kolegi, s katerimi sem se družil prve dni, s helikopterjem odleteli na počitek v nižje ležeči Narche Bazar ali celo Kathmandu.   Večina namenjenih na Everest ali Lhotse opravi en rotacijo na gori, nato pa se nameni na počitek v nižje ležeče kraje, kjer se organizem hitreje regenerira od prestanih naporov. Nato se vrnejo v bazo in ob primernem vremenu

  Pred končnim poizkusom vzpona na vrh sem si zamislil vsaj dve aklimatizacijski rotaciji. Zato sem si želel prvo opraviti čim prej. Na poti do baznega tabora pod Mt. Everestom je vse potekalo kar tekoče. Trek od Lukle do baznega kampa sem, za razliko od ostalih, skrajšal za dva dni. Natanko devet dni po tem, ko sem na brniškem letališču sedel na letalo sem bil že v baznem taboru pod Everestom na višini 5400m. Tu pa se je tempo močno zmanjšal. Agencija Seven summit track, je največja in najmočnejša organizatorka vzponov na himalajske osemtisočake. Z njimi sem se dogovoril, da bom lahko na gori delal po svojem programu in koristil vso njihovo podporo in logistiko. Vse lepo in prav, a kaj kmalu se je pokazalo, da njihova logistika - beri šotori na gori, niso usklajeni z mojimi predvidenimi rotacijami. Kar devet dni je minilo od mojega prihoda v bazni tabor pa do, za Šerpe zelo pomembne Puje, ko Lama pride in posveti tabor ter vse nas, ki se bomo namenili na goro. Šele z zaključenim obred