EVEREST 23 - Andrej Gradišnik

 Ko sem se lani septembra odpravljal na Manaslu nisem imel skrbi s puhasto obleko in višinskimi čevlji. Šel sem na podstrešje in iz plastičnega soda potegnil puhaste hlače, bundo in rokavice vse od avstrijskega proizvajalca Carinthia ter čevlje Millet. Dvanajst let je minilo odkar sem našteto, po uspešno zaključeni odpravi na 8051m visoki Broad Peak, skrbno spravil na varno. Oprema je izgledala skorajda kot nova. A ko so se čevlji soočili z vlago se je začela srebrna prevleka notranjega vložka luščiti. Seveda to ni imelo pomembnega vpliva na uporabnost čevljev, a me je ob vzpenjanju na gori vseeno vznemirjala misel, da bi se lahko odlepil tudi kak bolj vitalen del čevlja. Na primer podplat! Že pred zaključkom odprave sem se odločil, da čevljev ne bom nosil nazaj domov. Pred odhodom iz baze  sem čevlje podaril mlademu Šerpi Tenji. Fant se je pridobitve seveda nadvse razveselil. Sam jih sicer ne bi mogel nositi saj so mu bili močno preveliki, a ne dvomim, da jih je spravil v denar ali v

Začetek zgodbe ... Da so gore nekaj resnično veličastnega in so namenjene le najbolj pogumnim sem spoznal, ko mi je bilo vsega pet let. Naša družinica se je takrat povzpela na najvišjo goro v Sloveniji, na Triglav.  Kljub temu, da so me kratkonogega in mlečnozobega hribovca vsi planinci spodbujali in mi na vrhu čestitali nepoznani ljudje, pa se pravega pomena svojega dejanja takrat še nisem zavedal. Spoznanje je sledilo nekaj dni pozneje, ko sem, ravno zaradi omenjenega vzpona z zamudo prvič vstopil v vrtec.  Pozneje moja najljubša vzgojiteljica Marička me je vzdignila visoko na stol in svojim novim prijateljem sem pripovedoval o svojem podvigu. Marička, velika ljubiteljica gora me je povzdignila tako visoko, da sem se počutil neizmerno pogumnega in ponosnega. V očeh prijateljev iz skupine sem gotovo postal nadzemni junak.   Trdno sem se odločil, da moram tak podvig še ponoviti. Letos bom dopolnil šestdeset let in čas je da se podam še najvišji gori na svetu na proti. Mt. Everest Mt. E