ZAKAJ EVEREST?

 


Poslovil sem se od moje Katje in se namenil do pregleda osebne prtljage. Sam. Čuden občutek. Še nikoli nisem na odpravo odhajal sam. Veliko časa bom imel za svoje misli.

Zakaj Everestu na proti? Za najvišjo goro na svetu sem prvič slišal v četrtem razredu osnovne šole. Na zaključnem izpitu Planinske šole je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje katera je najvišja gora na svetu, koliko je visoka in kdo jo je prvi preplezal?  Med predavanji me je vsebina tako zelo pritegnila, da mi je bil odgovor lahek. Od  takrat sem vedno zastrigel z ušesi kadar je beseda nanesla na Mt. Everest. Z zanimanjem sem spremljal vedno nove podvige, ki so se odvijali na pobočjih in grebenih gore vseh gora. A da bi sam odšel do nje pa zelo dolgo nisem resneje pomislil. Sprva se mi je zdelo, da je vendarle predaleč in je preveč visoka. Ko sem bil v najaktivnejših alpinističnih letih sem se posvečal strmim stenam in težkim smerem. S prijatelji alpinisti sem delil mnenje, da zbiratelji osemtisočakov sploh niso alpinisti. »To je neke vrste visokogorsko planinstvo…« smo takrat modrovali… Šele po uspešni,  zame v vseh pogledih sanjski odpravi Koroška 8000, leta 2012, ko smo se  s prijatelji povzpeli na Broad Peak sem se resneje poigral z mislijo o Everestu. A ravno takrat so svet obkrožile fotografije kolone vzpenjajočih se po Lotsejevem pobočju proti taboru  3, ki je skupen Everestu in Lotseju. Pa zastoji pod Hillarijevo stopnjo. »Ne tega pa res nočem!« In Everest je zopet ostal na mojem podstrešju in prekrival ga je prah. Namesto tega sva z Gregom plezala težke smeri, najpogosteje skalne, v Dolomitih, Alpah, Kirgiziji, Patagoniji,…  Verjetno bi bilo še danes tako, če ne bi Grega postal nesmrten.

Kadar človek ne ve kaj si resnično želi in bi rad dobil iskren odgovor si mora vprašanje postaviti na način, ki ne dopušča laži in zunanjih motečih vplivov. Zopet sem storil to. Zaprl sem oči in si kar se da živo predstavljal sebe kako ležim na smrtni postelji in se dokončno poslavljam od zemeljskega življenja. »Česa mi je žal, da v življenju nisem naredi?« Ali mi je žal, da nisem več delal, imel boljše kariere in več zaslužil? NE! Ali mi je žal, da nisem preplezal še več težkih smeri? NE. Še do sedaj preplezanih ne znam več našteti.  In tako je sledilo vrsto vprašanj in enako število negativnih odgovorov. Nato so prišla vprašanja na katere je sledil odgovor DA! Ali si bi želel ljudem, ki jih imaš rad to večkrat povedati? … OK to bom naredil… Kaj pa od velikih izzivov? Pa se mi je, povsem jasno prikazal Everest. Malo zaprašen in zaradi obleganosti manj svetel kot takrat, ko sem zanj prvič slišal, a še vedno najvišji med štirinajstimi gorami na svetu, ki presegajo 8000m. Nekajkrat sem ponovil vprašanje: »Ali ti je žal, da v živo nikoli nisi videl in doživel Everesta?« Odgovor je bil vedno enak prejšnjemu! DA!

Zato Everest!







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Everest 23 - Druga aklimatizacijska rotacija.

Slika
                                                                                                                      Jetija ni doma! Prvi majski dnevi so v bazi pod Everestom minili v znamenju slabega vremena. Sneg je pobelil naše šotore. Sprva me slabo vreme ni motilo. Tako ali tako sem pred drugo aklimatizacijsko rotacijo potreboval nekaj dni počitka. A kljub temu, da imamo na tokratni odpravi v bazi udobno jedilnico in standard, ki si ga na prejšnjih odpravah niti zamisliti nismo mogli, sem imel posedanja hitro dovolj. Toliko bolj, ker je nadležen mraz na višini 5400m, tako rad zlezel v moje prste na nogah in pa ob dejstvu, da so moji kolegi, s katerimi sem se družil prve dni, s helikopterjem odleteli na počitek v nižje ležeči Narche Bazar ali celo Kathmandu.   Večina namenjenih na Everest ali Lhotse opravi en rotacijo na gori, nato pa se nameni na počitek v nižje ležeče kraje, kjer se organizem hitreje regenerira od prestanih naporov. Nato se vrnejo v bazo in ob primernem vremenu
Preberite več

Everest 23

Slika
Začetek zgodbe ... Da so gore nekaj resnično veličastnega in so namenjene le najbolj pogumnim sem spoznal, ko mi je bilo vsega pet let. Naša družinica se je takrat povzpela na najvišjo goro v Sloveniji, na Triglav.  Kljub temu, da so me kratkonogega in mlečnozobega hribovca vsi planinci spodbujali in mi na vrhu čestitali nepoznani ljudje, pa se pravega pomena svojega dejanja takrat še nisem zavedal. Spoznanje je sledilo nekaj dni pozneje, ko sem, ravno zaradi omenjenega vzpona z zamudo prvič vstopil v vrtec.  Pozneje moja najljubša vzgojiteljica Marička me je vzdignila visoko na stol in svojim novim prijateljem sem pripovedoval o svojem podvigu. Marička, velika ljubiteljica gora me je povzdignila tako visoko, da sem se počutil neizmerno pogumnega in ponosnega. V očeh prijateljev iz skupine sem gotovo postal nadzemni junak.   Trdno sem se odločil, da moram tak podvig še ponoviti. Letos bom dopolnil šestdeset let in čas je da se podam še najvišji gori na svetu na proti. Mt. Everest Mt. E
Preberite več

Da ne bo (preveč) zeblo!

Slika
 Ko sem se lani septembra odpravljal na Manaslu nisem imel skrbi s puhasto obleko in višinskimi čevlji. Šel sem na podstrešje in iz plastičnega soda potegnil puhaste hlače, bundo in rokavice vse od avstrijskega proizvajalca Carinthia ter čevlje Millet. Dvanajst let je minilo odkar sem našteto, po uspešno zaključeni odpravi na 8051m visoki Broad Peak, skrbno spravil na varno. Oprema je izgledala skorajda kot nova. A ko so se čevlji soočili z vlago se je začela srebrna prevleka notranjega vložka luščiti. Seveda to ni imelo pomembnega vpliva na uporabnost čevljev, a me je ob vzpenjanju na gori vseeno vznemirjala misel, da bi se lahko odlepil tudi kak bolj vitalen del čevlja. Na primer podplat! Že pred zaključkom odprave sem se odločil, da čevljev ne bom nosil nazaj domov. Pred odhodom iz baze  sem čevlje podaril mlademu Šerpi Tenji. Fant se je pridobitve seveda nadvse razveselil. Sam jih sicer ne bi mogel nositi saj so mu bili močno preveliki, a ne dvomim, da jih je spravil v denar ali v
Preberite več